„Čuva jo gozdni škrat …”

Naša stara mama, ki je vsak dan pekla slasten kruh za svojo veliko družino in še vse vaške otroke, se je rada pošalila, da kaščo zagotovo čuva gozdni škrat, kajti vedno je bila dobro založena, zrnje je bilo suho in dišeče! Potem so prišli novi časi. Mlinska kolesa so se ustavila, kašča je bila prazna, škrat se je izgubil kdove kam.

Tako sama je bila žalostna. Zato smo se prelepo leseno hiško iz leta 1832 odločili ponovno oživiti. Čarobno majhno stanovanje smo namenili gostom, ki bi želeli uživati v lepoti lesa, bližini potoka in gozda, sredi romantične narave. Ko smo v kašči prvič zakurili kamin, je staremu škratu od veselja zaigralo srce. Nasmeh se mu je razlezel do ušes. Kašča je spet oživela!