Če vas dandanes pot zanese med polja, nikakor ne boste spregledali okroglih oranžnih lepotic, pripravljenih, da nam polepšajo dan in razveselijo krožnik.

V preteklosti, še pred nasilnim vdorom zahodnega Halloweena smo poznali le buče, ki so rastle v glavnem na kompostu in smo jih imenovali »svinjske« buče.

Babica je bila strašno ponosna na ogromne oranžne lepotice, ki jih je z njive lahko pripeljala le s cizo, tako težke so bile! Doma jih je kar s sekiro razsekala in še zdaj se spominjam glasnega cmokljanja prašičkov, ki so z neverjetno hitrostjo zmazali sočen obrok.

Včasih smo skuhali tudi marmelado (slive so običajno končale v slivovki); bučam smo primešali jabolka. Vem, da mi ni bila preveč všeč ne po barvi, ki je bila nekje bledo rjavkasta in ne po sladkobi – sladkor je bila dragocenost, ki ji pač ni mesto v buči.

Šele danes spoznavamo, kako univerzalna je buča v kulinariki : pripravljamo jo kot predjed, namaz, čips, čudovito kremno juho, kot prilogo z ješprenjem, ajdo ali samo iz pečice, z žara, čudovite pite, zavitke, bučno kremo.. marmelado …oh, saj ni konca – važna je le domišljija, okus buče se zlije s čimer hočete!

Doma gojimo v glavnem tri, štiri vrste in na jedilniku so že od julija, avgusta pa do marca, ker so tudi idealne za hrambo. Evi je najljubša maslenka, ker ima tanko lupino in peščišče le v spodnjem, odebeljenem delu, uporabna pa predvsem za peko, ker nima toliko vode kot muškatna, ki je po okusu sicer odlična, vendar jo je tako težko lupiti. Hokaido je klasika, jo pa premaga sweet mama.

Pa še recept, s katerim boste razveselili goste ali pa svojo družino.

V pečici pečena buča: