Sončni žarki in topel vetrc so odprli dišeče bele bezgove cvetove. Rastlina, ki so ji včasih rekli zdravilna skrinjica kmečkih ljudi, je uporabna od cvetja do lubja, listov, plodov in korenine. Pa pojdimo po vrsti. Pri nabiranju bezgovega cvetja velja upoštevati: izogibamo se rastlin, ki rastejo ob prometnih cestah, nabiramo dopoldne, v sončnem vremenu, cvetje naj bo belo in ravno prav razcveteno, da domov ne prinesemo le zelenih pecljev. Nikoli ga ne peremo.

Uporabnost cvetja je raznolika , od kultnega bezgovega soka, do čaja ali osvežilne marmelade.

Zanimivo, kako zaradi drobnega trenutka, vonja morda, besede, privro spomini, ki se ji sploh ne zavedaš več.

Bezeg me spominja na mojo babico, očetovo mamo. Veliko poletij sem preživela na veliki kmetiji prav blizu Ljubljane. Na dvorišču ob hiši so imeli ogromen bezgov grm. Meni je deloval kar grozljivo, kajti obletavale so ga čebele, čudne črne žuželke, ki se jih je triletno dekletce grozno balo. Babica je natrgane cvetove sušila na veliki leseni mizi v senci še večje lipe. Pozimi je bil na robu štedilnika vedno lonček bezgovega čaja. Babica je bila drobna, majhna, meni se je zdela zelo stara, toda bila je odločna, gospodarna in skrbela je za veliko kmetijo in sinove. Najbrž je bila kmetija tisti čas premožna, hlev je bil poln krav, telet in konj, svinjaki so bili kar pretesni in pomanjkanja ni bilo pri hiši. Izobilja pa tudi ne. Babica je vsak petek navsezgodaj sedla na tricikel in se odpeljala na ljubljansko tržnico. Meščanom je prodajala jajca, smetano, salame, zelenjavo z vrta, jabolčni kis in sadje. Toda ko je prišel na obisk sin, ki je živel v tujini, se je čas naenkrat ustavil. Za zajtrk je razžvrkljala jajca, vanj natresla bezgovo cvetje in v ponvi zlatorumeno ocvrla. Nikoli nisem jedla pri babici jajc; ne vem, kako se je počutil stric, ko sem vilici sledila od krožnika do ust in nazaj. Čudovito je dišalo. Šele mnogo let kasneje, ko sem že sama gospodinjila, sem naredila ocvrti bezeg. Bil je dober, vendar daleč od mojih otroških predstav.