V teh dneh, ko je vreme – recimo – zimsko, je čas za juho – res vzame priprava nekaj časa, vendar jo običajno lahko pogrejemo in jemo še naslednji dan.
Zdi se, da je Slovencem juha že v DNKju, saj veste, goveja juha vsako nedeljo…

Ko sem razmišljala, kakšne in koliko juh so poznali naši starši, generacije pred nami, jih pa sploh ni bilo toliko. Na Dolenjskem je bila »goveja« juha ob nedeljah in večjih praznikih. Seveda ni bila vedno goveja; včasih so se v vodi kuhale kurje nogice, želodček in vrat, včasih kakšne svinjske kosti – v nedeljsko juho so naše mame zakuhale ribano kašo, ob velikih praznikih rezance.

Kokošja juha je bila obvezna za mlade mamice – vaščankam, ki so rodile, so sosedje kot darilo ob rojstvu prinašali lepo rejene kokoši – sama je pojedla krepčilno juho, meso pa običajno ostala družina.

Ostalih juh preteklih dni na dolenjskem podeželju ni bilo prav veliko, bolj je šlo za to, da so res porabili vse: v času kolin so kar nekaj dni jedli za kosilo ali večerjo t.i. »godlo«- juho, v kateri so se kuhale krvavice, vanjo so zakuhali močnik, če pa je katera krvavica počila, je bilo v godli tudi nekaj riža in ješprenja.
Šunka, pri nas prekajena, se je kuhala za trgatev, martinovanje, za Veliko noč. Tekočino, ki je ostala, so prav tako zagostili z močnikom in pojedli za kosilo. Seveda je bila slana, ampak okus je imela pa po šunki!

Za večja dela na kmetiji je gospodinja pripravila štruklje v juhi, sicer pa ni bilo veliko časa za kuhinjo: čez leto je v lončeno posodo narezala kolerabo, korenje, morda kakšen krompir, zalila z vodo in postavila v peč. To je bila »pristava«. Včasih je bila še kakšna prežganka, sploh če je bil kdo v družini bolan.

Morda bi med juhe nekoč uvrstila tudi močnik, »zaroštan«, najbrž ga malo ljudi še pozna: usukan močnik (moka, jajca, malo vode mešamo tako dolgo, da dobimo suhe grudice), prepražen na masti, nato zalit z vodo.

Kuhinja na slovenskem podeželju je bila skromna, vsaj v revnejših delih, kar je Dolenjska nedvomno bila, hkrati pa je bila »ziro waste«, za kar si danes neuspešno prizadevamo.

In še nekaj o juhah danes: poleg goveje in gobove poznamo še na desetine zdravih, okusnih zelenjavnih juh od krepkih zimskih : ješprenjčkove, zeljne, bučne, kolerabne, lečne… do lahkih spomladansko-poletnih juh, ki so s svežo zelenjavo z vrta prava eksplozija okusov, barv in skupaj z domačim črnim kruhom že predstavljajo zadosten obrok.

Bi jutri skuhali zeljno juho?