Prošnja za zagotovilo, da ne mi ne naši bližnji ne bomo lačni. Prošnja za kos kruha je pomenila prošnjo za hrano, delo, preživetje.

Kruh je bil vedno nekaj svetega. Če je, bog ne daj, padel kos na tla, ga je moja babica v hipu pobrala in poljubila. Včasih mi ga je namazala z mastjo in posula s sladkorjem, ob posebnih dneh pa s pregreto smetano.

Peke me je naučila tašča. Ob sobotah je že navsezgodaj zakurila v krušni peči. Nasproti peči je stala »mevrga«, ki je služila kot miza, ob koncih tedna pa je postala sestavni del pekarnice. Dvignila je pokrov in v mevtrgo presejala moko, na sredo naredila jamico za kvas, posebej pa poparila koruzno moko. Čez leto je bil na mizi koruzni kruh, za praznike pa bel.
Zamešeno testo je razdelila na manjše hlebčke, jih položila v pomokane peharje, jih pustila hajati v mevtrgi. Med tem časom je pripravila peč: z grebljico je razgrnila žerjavico v kote in sredino očistila z omelom iz koruznega ličkanja. Na pripravljen lopar je zvrnila hajan hlebec, ga posipala z moko in potisnila v peč. Ko so bili vsi hlebci v peči, jo je za petnajst minut priprla, nato pa do konca peke do konca zaprla.

Vonj sveže pečenega kruha je napolnil celo hišo. Predno ga je razrezala, je s palcem naredila križ na hlebcu. Čez teden so bili shranjeni v posebni omari, z zračniki, zadnji kos je bil na koncu seveda že suh, vendar še vedno kruh. Včasih, če je bil kruh res trd, ga je porabila za večerjo : namočila rezine v mleko in razvrkljano jajce ter v masti ocvrla –»pohane šnite«.

Nikoli, ampak res nikoli kruha nismo metali v smeti.

Lahko imajo današnje pekarne deset, dvajset in več vrst kruha – takega, iz krušne peči, z rahlim vonjem in okusom po dimu, ni.

Lili