Decembrski dnevi so vedno dnevi hitenja, drenjanja med trgovskimi policami, nakupov v zadnjem trenutku. Vendar so tudi polni nostalgije, omamnih vonjav, ki nas spominjajo na čas otroštva in čarobnost praznikov.

December sem ponavadi preživela pri eni ali drugi babici. Za otroke je bil najpomembnejši prihod Miklavža. Če smo bili preglasni, nagajivi ali pa, bognedaj, neubogljivi, so nam starejši zažugali, češ, Miklavž vse sliši! To bi pomenilo, da darila ne bi bilo, strašili so nas, da nas bo odnesel »parkelj«. Zadnji večer smo se pogovarjali le šepetaje, sedeli na topli krušni peči in zvečer prav glasno molili, da bo Miklavž vedel, kako pridni otroci živijo v hiši. Ko se je dan prevesil v noč, se je okoli okna začel strašen hrup, zvončkljanje verig, trkanje in cepet. Takrat smo še glasneje, že napol jokaje molili, da bi tako pregnali hudobnega parkeljna, da bi do hiše lahko prišel Miklavž. Potem je tudi vstopil, v belem kožuhu, s visokim pokrivalom, belo brado, s košem na ramenih, nas potolažil, vprašal, če smo kaj pridni in razdelil darila. To so bila jabolka, orehi, pletene nogavice, morda rokavice in šali. Sreča in veselje je napolnilo srce in kmalu smo padli v spanec in tople sanje. Naslednje jutro smo odhiteli pogledat pod okno in se čudili, kako velike stopinje je v snegu delal parkelj. Kakšna sreča, da smo bili pridni!

V dneh pred božičem smo imeli koline. Hišo so napolnili sorodniki, ki so pomagali pri delu. Kuhinjo je napolnil vonj kuhanega vina, kmalu pa tudi pražene čebule in majarona, ko so se kuhale krvavice.

Naslednji dan je babica razdelila meso in klobase med vaščane – ker ni bilo zamrzovalnih skrinj, so si kmetje pomagali na ta način; drug drugemu so nosili sveže meso. Za božič smo tako večerjali krvavice, kislo zelje in krompir z ocvirki, za konec pa orehovo potico, še toplo in dišečo.

Ta dan smo postavili tudi božično drevesce. Okrasili smo ga z domačimi piškoti in svetlečimi svilnatimi bomboni. Sem in tja je kdo od otrok izmaknil kakšno sladkarijo, tako da je bila ob koncu praznikov smrečica bolj kot ne prazna.

Samo želim si lahko, da bi današnji otroci v zrela leta odnesli tudi tako lepe spomine!

Za konec želimo vsi z Domačije Šeruga prijetne, čarobne, tople praznike. Bodimo za trenutek spet otroci!

Vsem, ki obupujejo, želim, da se v novem letu našli upanje, vsem bolnim zdravja, vsem žalostnim vesel nasmeh, vsem dobrotnikom naj se ne ustavijo dokler ne bo naš svet lep in prijazen za vse!