Sama sem mnenja, da so mladostni spomini naložba za jesen življenja. Vse, kar se je zgodilo slabega, z leti zbledi, ostajajo pa radostni trenutki, sončni žarki, ki osvetlijo sivino starosti.

V najzgodnejših otroških letih sem živela izmenoma pri obeh babicah.

Očetova mama je živela na veliki, uspešni kmetiji nedaleč od Ljubljane: velik hlev, poln krav, telet, konj bi bil tudi danes ponos vsakega kmetovalca. Enkrat tedensko je babica sedla na tricikel, se zapeljala na tržnico prodajat smetano, salame, jajca, zelenjavo, ki jo je pridelala na domači njivi.

Stric je imel že prve stroje, ki so olajšali delo. Ko smo šli na polje, sem lahko zajahala konja in ljubezen do teh veličastnih živali ni nikoli minila. Tu sem se naučila voziti kolo, da sem lahko šla v trgovino v sosednji vasi in dobila liziko za nagrado.

Druga, dolenjska babica, je živela v majhni vasi pod Gorjanci. Do avtobusa je bilo vsaj pol ure hoje in le redki fantje so hodili v službo. Dom, ki ga je sezidal dedek z denarjem, ki ga je prigaral v Ameriki, je bil na začetku vasi, ves v rožah, vzpenjalke so ovijale ograjo ob vhodu. Vodovoda tudi še desetletja kasneje ni bilo, voda za kuho je bila v vodnjaku, kjer se je zbirala deževnica.

Nasproti hiše je bila »luža«, ne vem ali je šlo za izvir, toda voda je bila v zajetju celo leto. Pozimi je bilo to odlično drsališče, sicer pa je služila za napajališče živalim. Proti večeru so otroci prignali vsak svojo kravo in medtem ko so živali pile, so se, predvsem dečki, lovili, zganjali norčije, glavna tarča sem bila pa jaz; sedela sem na stopnici pred vhodom. »Glej jo, ljubljanska srajca!« je bila žaljivka, ki je nisem razumela, sem bila pa prepričana, da pomeni nekaj grdega. »Tiho, kmečka troblja!« sem kričala nazaj, pobirala kamenje ob poti in ga metala v smejoče nasprotnike. Vse dokler ni vmes posegla babica in hitro naredila red. Opravičiti smo se morali eden drugemu in od tedaj dalje smo bili prijatelji; vsak večer sem čakala, da sem zaslišala zvonce krav, ko so prihajale navzgor po prašni makadamski poti. Deset minut igranja, tekmovanja kdo dlje vrže kamen v vodo, »ristanc«, »zemljo krast«… krave so se že obrnile proti domu in otroci so se morali podvizati, da so bili doma pred njimi.

Sledil je najlepši del dneva: sedla sem na vrt pred hišo, opazovala luči, ki so se počasi prižigale v oddaljenem Novem mesto, štela oblake in poslušala neverjetni žabji zbor, ki je zasedel lužo. Še mnogo kasneje, ko smo v šoli peli Žabjo svatbo, sem vedno pomislila na čudoviti koncert, ki sem mu bila priča.

Tudi zaradi teh spominov, vožnje z moškim kolesom, ubranega regljanja žab v mlaki nisem bila nikoli v dvomu ali se preseliti na kmetijo. Seveda življenje na vasi ni pravljica, tisti otroci, s katerimi sem preživljala poletja, so imeli vse prej kot lahko otroštvo: vstajanje ob zori, paša, pomoč na polju, dolga pot do šole v dežju, snegu… vendar so bili iznajdljivi, našli zabavo tudi ob delu, na poti do šole so nabirali jagode, kostanj, klepetali, si nagajali, imeli so neizmerno domišljijo – bili otroci.

Lili