Ko dandanes potujemo na drug konec našega planeta, pazimo, kako hitro pridemo tja, koliko časa je med dvema letoma, če je, bognedaj, zamuda, kakšna je časovna razlika, kakšno je vreme. Ampak – potrebujemo največ dva dni, da priletimo v najbolj odročen kraj na zemeljski obli.

V preteklosti, konec devetnajstega, v začetku dvajsetega stoletja je veliko Slovencev, zlasti mladih fantov, odšlo na tuje »s trebuhom za kruhom«, kot smo nekdaj rekli. Šli so daleč, kako daleč, si sploh ne predstavljam. Brez avtobusov, letal, brez telefonov, interneta in znanja jezika. Moj ded je živel v majhni vasici pod Gorjanci. Po kolovozni poti, najbrž do Trsta in naprej z ladjo vse do Amerike, celo dvakrat, da je privarčeval nekaj denarja in obnovil kmetijo pod Gorjanci. Nekateri so tam tudi ostali, pošiljali denar domov, toda bogatije ni bilo ne tam, v mrzli tujini in ne na domači kmetiji. Počasi so se sledi izgubile, sorodstva ohladila, žal pa tudi pričevanj o tistih časih ni dosti. Pred časom sem prebrala žalostno pismo, ki ga je pisala mati sinu edincu v Ameriko. V njem ga je rotila, naj ji vendar pošlje denar, sicer jo bo gospodar pregnal iz ubožne kajže, ki jo je imela v najemu. Ubožica ni vedela, da je sin tam zbolel, da ne more delati. Zdaj je njegova prapravnukinja po dolenjskih vasicah iskala sorodnike.

Luzarjev Janez, ded na Šerugovi domačiji, je prav tako že pred prvo vojno odšel v Ameriko, ko se je vrnil, se je poročil, a bil vpoklican v avstro-ogrsko vojsko, se bojeval v Galiciji, preživel sedemletno ujetništvo v Sibiriji in ko se je vrnil, ga je doma čakal le še mladoletni sin – žena in hči sta v tem času umrli. Zgodba za roman! Na žalost niso dosti govorili o teh potovanjih, ni bilo pomembno, pomembno je bilo nahraniti družino.

Kaj pa je našega Nejca odpeljalo v tujino? Morda želja po nečem novem, nabiranje izkušenj…ne, ljubezen, kakopak! Izposodil si je velik kovček, vzel kitaro in šel v popolnoma neznano okolje, kot njegovi predniki. Zdravstvo je zamenjal za kuhinjo in se kalil v restavracijah z Michelinovimi zvezdicami. Dvomim, da mu je bilo kaj lažje kot dedom na začetku stoletja. Res je, da v Ameriki lahko uspeš, toda pot do tja je še kako trnova.

Vendar – tam je bila tudi Maggie, krasno dekle iz Atlante, ki je prav tako svojo priložnost iskala v New Yorku. Čeprav je dobila igralsko štipendijo, se je odločila za študij oblikovanja. Kot koklja čuva piščeta, bi tudi sama, kot mama, želela imeti otroke okoli sebe. Vendar ne gre tako. Pomirjena sem, da sta si z Maggie, ki je tudi »kriva« za novi logo naše domačije, ustvarila prijeten dom. Zelo smo srečni, da nas prav vsako leto obiščeta in tisto malo letnega dopusta preživita pri nas, da moj sin ve, kje je dom, družina.

Lili