Ob besedi štruklji se najprej spomnim na svojo babico, ki je živela na majhni kmetiji v vasi pod Gorjanci. Štruklji so bili »boljša« jed. Pripravljala jih je, ko so prišli vaščani na pomoč pri košnji. Mladi fantje so se zjutraj, še v temi, odpravili na travnik, babica pa je zamesila vlečeno testo, ga raztegnila čez celo mizo, da sem lahko videla skozenj. Medtem je na masti in ocvirkih prepražila jajca in jih ohlajene zvila v štrukelj; narezala ga je na manjše kose, ob robovih stisnila, zložila v lončeno posodo, zalila s slano vodo in potisnila v zakurjeno krušno peč. Kdaj drugič, najbrž ko ji zmanjkalo ocvirkov, pa je štruklje nadevala s »pregreto« smetano in prepraženimi kruhovimi drobtinami. Dekleta, ki so prišla v žetev žita, so tako obilno malico jedla kot juho, smetanovo, z žlico.

To so naši štruklji. Morda so v kakšnem drugem koncu Dolenjske tradicionalni kakšni drugi, tu, pod Gorjanci pa so mladi, ki gredo na študij v Ljubljano, začudeni, ko ostali jedo štruklje z vilico in nožem.

Eva na Kmetiji Šeruga pripravlja odlične skutine, ajdove in še kakšne, toda zame so še vedno najboljši babičini iz juhe. Nostalgija najbrž.

Kaj je pregreta« smetana? Ko domače, polnomastno mleko zliješ v lončeno posodo in potisneš v krušno peč. Ko se ohladi, pobereš debelo plast pečene, z rahlim okusom dima, slastne smetane. Kot otrok sem pri babici dobila za malico kos svežega kruha, premazanega s smetano. Po vrhu je potresla malo sladkorja. Nebeško!

Lili
Foto: Branko Čeak