Življenje na kmetih?

Življenje na kmetih?

Domačija Šeruga

Ko sem bila majhna, sem veliko poletij preživela na vasi. S sestrično sva gnali krave na pašo in v tem sem ji rekla: »Blagor vam, vso hrano imate zastonj! Mi v mestu jo moramo pa kupiti.« Sestrična me je začudeno pogledala:«Pa veš, kako se mi trudimo, da jo pridelamo ?« Te sramote, nevednosti ne bom nikoli pozabila!

Površina podgorjanskih kmetij je bila majhna, gozd, nekaj kosov njiv, nikoli skupaj, v kosu, kakšen travnik, vse pa strmo, v hrib. Ko so bili v drugih, ravninskih delih dežele na kmečkih dvoriščih že prvi stroji, so »Podgurci« še vedno za košnjo uporabljali kose in travo v košu nosili po bregu. Vendar je bila vsaka zaplata zemlje vestno obdelana. Vedeli so, da bodo jedli le toliko, kolikor bodo čez leto pridelali. Spomnim se strica, ki je že ob svitu odšel na njivo in z motiko tolkel kepe skromne, slabo rodovitne zemlje. V gozdu so nabirali veje za kurjavo – drevo požagali le, če so les potrebovali za gradnjo ali popravilo ostrešja; vsako jesen so grabili odpadlo listje, ga v lojtrnikih vozili domov za nastil živalim. V najbolj strmih predelih pa so zasadili trse. Vino, seveda samorodnica, je bilo hrana – pri delu na polju je bil dostikrat samo kos kruha in kozarec šmarnice.

Nepisano pravilo je bilo, da kmetijo podeduje najstarejši sin, dekletom je pripadala dota, bogatejša kot je bila, več ugleda je imela ob vstopu v tujo hišo. Seveda pa dekletom in ženam ni bilo delo prizanešeno. Navsezgodaj zjutraj so pomolzle krave, pripravile zajtrk, žgance, mleko ali kislo zelje, odhitele na polje. Če je bil dojenček pri hiši, so ga vzele s seboj, na njivi položile kam v senco, okopavale ali žele, vmes podojile… Življenje res ni bil praznik, vendar je delo potekalo v skupnosti, medsebojni pomoči.

Prišel je razvoj, odpirale so se tovarne in kdo so bili boljši delavci od kmetov. Tako so od šestih do dveh delali za stroji, popoldne pa na polju. Ko je bila žetev, košnja, so vodje podpisovali dopust ali bolniško.

Na kmetije so pripeljali prve traktorje, ki so zamenjali počasne vole, sosedske pomoči je bilo manj, ker so bili vsi v službah. Na njive so ob zori hodile le še stare ženice, okopavanje je bilo pač tisto, kar so delale vse življenje.

Danes je podeželje drugačno, na dvoriščih so parkirani avtomobili, hrano pripeljejo iz nakupovalnih centrov; ob delu od osmih do petih popoldne res ni moč obdelovati še vrta. Vinogradov, manjših, je vse manj, brežine se zaraščajo.

Veseli me, da najmlajša generacija vse bolj razmišlja samooskrbno, da se mlade družine selijo v vasi, zapuščene hiše, da si poskušajo pridelati svojo zelenjavo. Poleg tega, da je neprimerno bolj zdrava, kot tista, ki potuje na tisoče kilometrov do trgovin, z delom v naravi poskrbijo za fizično aktivnost, ki je pri računalniku pač ni, da otroci spoznavajo živali na dvorišču, da vedo, od kod jajce, kako raste korenje, kdaj dozorijo jabolka.

Lili

Domačija Šeruga

Delite zgodbo

Spremljajte nas
spoznajte nas