Marec je bil namenjen ženskam, materam. Moški so praznili cvetličarne in si kupovali odpustke kar za celo leto. Priznam, tudi sama sem bila vesela sinovega šopka poljskega cvetja.

Ampak – ne morem se otresti misli, da vsi, družina, družba pozablja na kmečko žensko. Do nedavnega (ponekod pa še danes) so na podeželju sobivali. Ko so stari starši onemogli, je bilo samo po sebi umevno, da je zanje skrbela hčerka, snaha, ki je poleg svoje družine po navadi skrbela še za kakšno staro teto ali strica, preužitkarja na kmetiji. Poleg negovalke je bila še kuharica, vzgojiteljica, žena in seveda nepogrešljiva na polju.

Slavkove stare mame Marije nisem nikoli poznala – s tega sveta se je poslovila predno sem prišla na kmetijo Šerugovih. Mlada, bistra, z velikimi načrti, kako bo šla še naprej v šolo, se je z revne kmetije poročila s starejšim, že drugič vdovcem – zadnja žena je umrla med porodom in kdo neki bo skrbel za otroka? Tako je Marija, namesto, da bi šla v šolo, prevzela dojenčico, očeta in mater preminule gospodinje, kmetijo in mlin. Še danes, ko Marije več kot petdeset let ni med živimi, včasih kdo od starejših pravi, kako radi so imeli Luzarjevo mamo : »Ko je mama nesla žito v Luzarjev mlin«, pripovedujejo,« smo šli za mamo vsi otroci, hodili smo tudi uro in več samo zato, ker smo vedeli, da bomo dobili v mlinu vsak svoj kos kruha in ga počasi, čisto počasi grizljali vse do doma«.

Mama Marija je rodila štiri otroke, tri fante in hčer. Nobeden od fantov ni dočakal polnoletnosti, enega je vzela bolezen, dva pa vojna. Ko jo je zdravje zapustilo, se je ustavil tudi mlin.

Kmetijo je prevzela njena hči, moja tašča Vida. V hiši je bila vedno gneča : poleg ostarelih staršev, za katere je skrbela in štirih radoživih otrok je bilo vedno še nekaj oddaljenih sorodnikov, bratrancev in sestričen v drugem, tretjem »kolenu«, ker je bila doma gneča in hrane malo. Vida je dobesedno vodila kmetijo, skrbela, da so bili davki vedno pravi čas plačani, otroci zašiti in čisti, da so šli v nedeljo k maši.

Ne predstavljam si, kako obupana je morala biti, ko me je Slavko, starejši od sinov, ki se je odločil kmetovati, pripeljal v Šerugovo dolino, mene, mestno dete, ki ni ločila med korenjem in peteršiljem!
Toda – naučila me je peči kruh, molsti krave, grabiti na travniku, sejati kolerabo…., v meni zasejala ljubezen do zemlje in kmetovanja.

Vsem tem požrtvovalnim materam in ženam, ki so v najbolj krutih časih znale nahraniti otroke, potolažiti ostarele in so ostale nevidne, bi rada rekla, vsaj v svojem imenu, hvala.

Lili