Kot mestni otrok šeg okoli martinovanja nisem poznala. Prvič sem praznovanje Martina doživela šele po poroki. To ni bil samo praznik vina ampak je pomenilo praznovanje zaključek del na polju, po tem datumu se je življenje upočasnilo, pridelki so bili pospravljeni, drva zložena in pripravljena za zimo, pujski v hlevu lepo rejeni.

Šerugovi so imeli relativno majhen vinograd, pridelali pa dovolj vina za celo leto: za vsa dela v vinogradu, košnjo, žetev, žegnanje. Za Martinovo se je zbrala vsa razširjena družina v zidanici. Tašča je spekla bel kruh, orehovo potico, ocvirkovko, skuhala še zadnji kos šunke, spekla petelina in pripravila sočno krompirjevo solato.

Veselo druženje se je začelo zgodaj popoldne, že dva dni pred tem smo kurili, da se je kamnita zidanica ogrela, saj je bilo zunaj že hladno. Harmonika se oglašala prav iz vsakega vinskega hrama, obiskali smo sosede in oni nas, vsakič s poličkom lanskega vina.

Najpomembnejši gost pa je prihajal iz Ljubljane; bil je eden najbolj znanih slaščičarjev v prestolnici in nihče točno ne ve, kakšen sorodnik je bil, zagotovo pa je bil boter vsem Šerugovim otrokom. Naenkrat je izginil in čez čas vstopil v zidanico v beli mašni opravi, s pokrivalom, ki bi bilo lahko tudi škofovsko – nikoli ni izdal, koliko sladic je moral speči za to opravo, ki bi bila ponos vsake župnije. Pripravil si je govor, namenjen gospodarju in vsem navzočim in »blagoslovil« sod mošta, ki je tako postal vino.

Druženje se je nadaljevalo pozno v noč, se končalo s peko kostanja. Zunaj nas je pričakal prvi sneg.

Prav gotovo je praznovanje v različnih delih dežele različno in zanima me, kakšna je tradicionalna martinova pojedina in običaji, povezani z vinom drugod po Sloveniji.