Na Dolenjskem (pa ne le tu) spada trgatev med velike praznike. Če odmislimo največja cerkvena praznovanja, stopa trgatev ob bok martinovemu.

Tedaj je namreč konec skrbi ali bo v vinogradu pozeba ali bo trtje oklestila toča, bo morda med cvetenjem preveč dežja… skrbi ni nikoli konec, zato je razumljivo, če vinogradnik pred trgatvijo sede pred vinski hram in si olajšano natoči kozarec lanskega.

Trgatve so se veselili vsi: gospodinja je morala kar zavihati rokave, kajti jedlo se je dvakrat, tako da je bilo v kuhinji živahno že na predvečer trgatve. Moški so prali lesene sode, kadi, brente, da se je les napel in so se špranje zapolnile. Trgači so bili vsa družina, prijatelji, sorodniki in bog ne daj, da kdo ni bil povabljen!

V vinogradu so bili že zgodaj, za ogrevanje je zaokrožila steklenica žganja, ki pa je bila opoldne že prazna, zato je bila rezerva nujna. Trgale so bolj ženske in otroci, možje so prevzeli težaška dela. Najmočnejša mladeniča (ali več njih) sta natrgano grozdje nosila v lesenih brentah v zidanico. Tam je ponavadi gospodar mlel grozdje – v lesen mlin, poveznjen čez kad so stresali grozdje s peclji vred in v tej kadi je grozdje ostalo kar nekaj dni, dokler kvasovke niso opravile svoje naloge. Glede na to, da so dolenjski vinogradi zelo strmi, je bilo delo res težko. Trgači so to še otežili – brente so napolnili do vrha, potlačili grozdje, tako da je nosačem grozdni sok tekel za vrat. V zidanici je bil kratek počitek, kozarec vina, trgači pa so že klicali : » Brenta, brenta!« – malo zato, da se je brentač hitro vrnil, predvsem pa, da bi sosedje mislili, koliko grozdja je v vinogradu.

Pred poldnevom je bila malica – zaradi žganja v vinogradu so bile roke vedno bolj počasne, noge težke. Gospodinja je postregla z obaro ali kuhano prekajeno kračo in seveda s sveže pečenim kruhom.

Še bolj veselo je bilo ob koncu – nemalokrat se je oglasila harmonika in miza v zidanici se je šibila od dobrot: pečene kokoši ali kunec, ocvirkovke, jabolčne potice, točilo se je lansko vino, jabolčnik, bila je prava veselica.

Drugo jutro se je vesten gospodar še enkrat podal v vinograd – pregledal je, če je kakšna trta ostala neobrana, pobral jagode po tleh, premešal grozdje v kadi. Delo v vinogradu je bilo zaključeno, začelo se je drugo, kletarjenje in skrb, kje in kako prodati pridelek.

Lili